Balantičev večer v Kamniku
Letos mineva 65 let od nasilne smrti slovenskega pesnika Franceta Balantiča. Ob tej obletnici so pri založbi Litera izšle tri knjige: monografija France Balantič izpod peresa literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika, Balantičevo Zbrano delo kot 222. knjiga v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in pa „miniaturka“ (žepna izdaja poezije). Prva od več prireditev, ki jih ob obletnici smrti rojaka pripravlja Občina Kamnik (27. novembra je bila v Matični knjižnici Kamnik predstavitev prej omenjenih knjižnih novitet in odprtje razstave o Francetu Balantiču, 28. novembra pa v Domu kulture Kamnik Balantičev spominski večer z literarno-glasbenim recitalom, za spominskim večerom pa še pri spomeniku Francetu Balantiču počastitev spomina v soseski njegovega doma), se je zgodila 21. novembra v dvorani našega samostana. Večer posvečen pesnikovemu spominu (v okviru rednih mesečnih predavanj, ki jih organizira Društvo sv. Jakoba) smo pričeli z ogledom filma režiserja Jožeta Pogačnika o Francetu Balantiču. Film je nastal leta 1993 in ste si ga lahko na prvem programu televizije Slovenija ogledali 25. novembra. Komisija za obeležitev 65. obletnice smrti pesnika F. Balantiča je s strokovnjaki dolgo tehtala ali posneti o pesniku nov film, a so prišli do zaključka, da kvalitetnejšega dela ne bi mogli pripraviti, je v uvodu povedala predsednica omenjene komisije in Društva sv. Jakoba Marjeta Humar.
Po ogledu filma je sledil pogovor z literarnim zgodovinarjem prof. Francetom Pibernikom, ki ga je vodila Marjeta Humar, proti koncu pogovora pa je bilo tudi nekaj vprašanj in pričevanj iz občinstva. Prof. Pibernik je povedal, da čeprav je Balantič spadal med zamolčane avtorje, izločen iz javnosti in prepovedan, so ga vsi brali. Imel je to srečo, da je njegova pesniška zbirka izšla leta 1944. Po vojni so njegove pesmi prepisovali in jih tako širili. O njem so vsi govorili, tudi politiki. Balantič je bil sicer prepovedan, a neprestano prisoten. Prof. Piberniku je prvič prišlo Balantičevo delo v roke leta 1956, nekje od takrat naprej je začel tudi zbirati gradivo, ne le o Balantiču, pač pa tudi o drugih zamolčanih pesnikih in pisateljih. Pri tem zbirateljskem delu se mu je zdelo najpomembnejše, rešiti in ohraniti dela mrtvih ustvarjalce, ki sami niso mogli nič več napraviti zase, ne toliko tistih, ki so zbežali v Argentino. Za pripravo monografije se je odločil, ker je zbral nekaj novega gradiva, pa tudi že prej zbrano gradivo je lahko sedaj objavil po virih, z imenom in priimkom (v preteklosti tega nekateri niso želeli zaradi strahu pred sankcijami). Pri pripravi monografije ni šlo toliko za spomine in pričevanja posameznikov, pač pa za zbiranje pisnih dokumentov. Slednje je še toliko bolj pomembno saj so oboji, komunisti in domobranci dogodke iz pesnikovega življenja prirejali za lastne potrebe. Seveda ostaja še cela vrsta vprašanj na katere ne bo nikoli odgovora. Glede Balantičevega sodelovanja z OF prof. Pibernik pravi, da so bili vsi slavisti, tudi študentje, zelo narodno zavedni, za odpor proti okupatorju in obenem navdušeni literati. Posebej je potrebno poudariti, da Balantič ni sodeloval v akcijah, kot nekateri drugi sošolci. V tem smislu za komuniste ni bil perspektivna oseba, kar se je dobro pokazalo tudi v taborišču Gonars. OF je funkcionirala tudi v taboriščih in tu preko mreže podpornikov skrbela za „svoje“ ljudi. A ne za Balantiča, člana trojke OF. Ta je v Gonarsu shiral do konca, saj so zaporniki živeli od paketov, ki so jih dobivali od doma ali prijateljev. Niti domov si namreč ni upal pisati, ko pa se je po treh mesecih ojunačil, so mu paket poslali šele čez dva meseca, ko je bil že v Ljubljani. Zakaj se je konec leta 1942 odločil za odhod iz Ljubljane pesnik ne zapiše nikjer, predvidevamo pa lahko, pravi Pibernik, da je šlo za splet okoliščin, ki je vsaka do neke mere pripomogla k odločitvi. Moral bi se vpisati v končni semester študija, vendar je medtem izšel zakon, ki je Balantiču onemogočil vpis . Po drugi strani je bila Ljubljana zaprta, hrane ni bilo (kot že prej v Gonarsu), pa še prijatelj Kremžar je bil v Grahovem. Tako odide tja. Tam opravlja pisarniška dela, hodi v idilično naravo, domobranske uniforme ni oblekel nikoli, čeprav je formalno spadal v 4. bataljon s sedežem v Logatcu.
Balantič se je svojega pesništva loteval zelo študiozno: naredi ogromno zapiskov, študira jezike, druge pesnike in literate: Kocbeka, Voduška, Tagoreja, kitajsko liriko. Zakaj ravno soneti? Splošno je bil to sodoben trend v poeziji (prej je v pesništvu prevladovala povsem razsuta oblika), ki ga je začel Baudelaire, ki se strogo drži stalne forme. Tako pri Balantiču ne najdemo nobene pesmi v prostem verzu, in le ena pesem materi je brez rim, opozori prof. Pibernik. Pri Balantiču je najpomembnejše to kar je povedal in kako je povedal. Gre za osebno izpoved, dimenzije, ki se povezujejo z metafiziko, religioznim; govorijo o tem, kako je doživljal svet (prisotnost smrti) in religiozne dimenzije. Pomemben je še en vidik. Balantič v tipkopis za natis, ki ga je pripravil leta 1942 ni uvrstil nobene religiozne pesmi. Najdemo pa v njegovem prvotnem izboru tri zelo čutne, erotične pesmi. Balantič je med vsemi pesniki do takrat, na temo ljubezni povedal „najhujše“ stvari. Nekaj podobnih pesmi je moč, čeprav v milejši obliki, najti le še pri Vodušku. V tem gre tudi iskati razlog odločitve uredništva založbe Ljudska knjigarna, da natis odloži, kar je pesnika osebno prizadelo, a je po drugi strani tudi spremenil nabor pesmi. Katoliška tiskarna namreč ni mogla biti tista, ki bi prva izdala pesniško zbirko z „najhujšimi“ poudarki iz dotedanje ljubezenske poezije, meni prof. Pibernik. Potem ko je Balantič umrl ni bilo nobenih zadreg več, zato založba izda pesniško zbirko (V ognju groze plapolam) in s tem Balantiča „reši“. Na koga se ta čutna poezija nanaša ne vemo, najbrž na nikogar in je plod fantazije, mladostniškega iskanja (treba je vedeti, da Balantič umre mlad, star komaj 22 let, in da je poezijo za svojo prvo zbirko začel pisati kmalu po 18. letu). Pesnik se je v obdobju, ko je živel v Grahovem, videval z dekletom Marijo Mišič. Ta takrat o njegovem pesništvu ni vedela nič. Teden dni pred požigom in pesnikovo smrtjo Marija odide iz Grahovega, ker so ji partizani grozili s smrtjo. Partizani ji ubijejo dva brata in fanta (našega pesnika). 3. decembra 1943 Marija napiše kratek rokopis v katerem se spominja treh pokojnih Francetov: svojega brata, Franceta Kremžarja in Balantiča.
Politično „zadeva Balantič“ še zmeraj (leta 2008) ni razčiščena, čeprav je bilo že v šestdesetih letih (leta 1966 je bil napovedan izid knjige Muževna steblika, bila je natisnjena, a po posredovanju partijskega vrha, z izjemo nekaj izvodov, v celoti uničena) s strani „pristojnih“ služb ugotovljeno, da Balantič ni nikoli sodeloval v nobeni akciji proti komerkoli. Do rehabilitacije ni prišlo in tudi ponovna izdaja njegove poezije je bila preprečena. Na ravni literature nam je uspelo postaviti ga na mesto, ki mu pripada: med največjimi umetniki besede. Za druga področja bodo morali poskrbeti drugi, je svoje razmišljanje zaključil prof. France Pibernik.
Po pogovoru s prof. Pibernikom je spregovorila še pesnikova rodna sestra, ki se je organizatorjem večera in še zlasti prof. Piberniku zahvalila za ljubezen in trud ob raziskovanju bratove pesniške in življenjske dediščine. Nato je še nekaj udeležencev iz sicer nabito polne samostanske dvorane povedalo svoje izkušnje z branjem Balantičeve poezije v komunističnih časih. Po končanem dogajanju v dvorani so se pesnikovi sorodniki, predavatelj s soprogo, člani Društva sv. Jakoba, samostanske družine in povabljeni gostje še nekaj časa zadržali v samostanski obednici ob prigrizku in osebnem srečanju.
Dvorana pred začetkom prireditve
Dvorana med pogovorom
Prof. Pibernik in Marjeta Humar
Izročitev kipca sv. jakoba
Besedilo in fotografije: Ignac Navernik
(članek primarno pripravljen za Poročila - interno glasilo Slovenske frančiškanske province sv. Križa)