P. Janez Žurga, frančiškan, duhovnik, geolog in rezbar
P. Janez Žurga na vrtu v Kamniku. Original fotografije je iz arhiva družine Peterlin iz Kamnika.
5. marca je minilo štirideset let od smrti našega brata, geologa in rezbarja p. Janeza Žurga. S sestro smrtjo se je srečal v kamniškem samostanu, kjer je preživel zadnja leta svojega zemeljskega življenja.
P. Janez, s krstnim imenom Franc, se je rodil 22.9.1885 v Dolenjem Gradišču na Dolenjskem. V družini so bili štirje otroci, ki jih mati po očetovi smrti vzgaja sama. Zelo razumno je vodila gospodarstvo in odplačala dolgove, ki jih je napravil stari oče, ko je v lastni režiji zidal cerkev v Črmošnjicah. Po ljudski šoli v Toplicah in frančiškanski ljudski šoli v Novem mestu je vstopil v frančiškansko gimnazijo na Kostanjevici v Gorici. Po končanem šestem razredu je pričel noviciat v samostanu v Brežicah. Gimnazijo je dokončal v Gorici z maturo in nato začel teološki študij v Kamniku in Ljubljani.
Kleriki 1909. P. Janez stoji in je drugi z leve.
Samostanska družina v Kamniku 1909. P. Janez je na sredini slike v tretji vrsti (takoj nad sredinskima patroma ki sedita v drugi vrsti in sta obrnjena rahlo drug proti drugemu).
Slovesne zaobljube je izpovedal 26.09.1909, 14. julija 1910 pa je bil posvečen v duhovnika. Od 1911 do začetka prve svetovne vojne je bil katehet in učitelj na ljudski šoli v Novem mestu. Med vojno je opravljal službo vojaškega kurata in bil tako na ruski kot soški fronti. Odlikoval se je v skrbi za bolne in ranjene, ter z velikim čutom za sočloveka pomagal lajšati duševno stisko vojakov. Leta 1919 so ga predstojniki namenili za kateheta in izrednega spovednika uršulink v Kamnik, a mu še preden je službo dobro nastopil predlagali študij naravoslovja na univerzi v Ljubljani. Provinca je namreč potrebovala pedagoški kader za gimnazijo v Kamniku, ki je ravno v tem času dobila pravico javnosti (gimnazijo so morali zapreti še preden je p. Janez dokončal študij naravoslovja, ker niso imeli profesorjev in ne dijakov). P. Janez je moral v Kamniku ponovno opravljati maturo in se je 1920 vpisal na ljubljansko univerzo, smer naravoslovje ter geografija. V programu študija se je srečal s precejšnjim spektrom praktičnih znanosti: geologijo, geografijo, biologijo, petrografijo, anatomijo in drugimi pomožnimi vedami. Leta 1924 je študij končal, pred tem pa 1923 opravil praktični filozofsko-pedagoški izpit. Za razpravo »Skrilavi plašč ob pohorskem granitu, geološko petrografska študija« je leta 1924 prejel svetosavsko nagrado. Isto nalogo so mu priznali za domačo nalogo iz geologije v okviru končnega izpita na fakulteti, ki ga je 22. oktobra 1925 opravil z zelo dobrim uspehom.
Spričevalo o zaključenem univerzitetnem izpitu
Zaradi izrednega talenta in zanimanja za študij geologije ga je prof. Hinterlechner naprosil, da je prevzel delo na fakulteti. Po profesorjevi upokojitvi naj bi za njim prevzel katedro, a je odklonil. Za asistenta pri inštitutu za mineralogijo, petrigrafijo in nauk o slojiščih Tehnične fakultete je bil izvoljen leta 1926. To delo je opravljal vse do upokojitve leta 1945. Leta 1935 je izšel Žurgov prevod dela Aleksandra Fersmana Iz življenja kamnov. Svojo bistrost je izpopolnjeval z marljivostjo in natančnostjo, ljubezen do geologije pa povezoval s širokim znanjem s področja živalstva in rastlinstva, znanje, ki ga je pri geološkem raziskovanju s pridom izkoriščal. Pri proučevanju Pohorja je prišel do zaključka, da je v resnici po nastanku mlajše, kar je bilo v nasprotju s pogledi uveljavljenih geologov tistega časa. Svojo hipotezo je podprl z neizpodbitnimi dokazi s terena in šele sodobni geologi so dokončno potrdili pravilnost njegovih trditev.
Duhovne vaje med vojno, Lwow 1917. P. Janez je nekoliko desno od sredine slike, stoji v optičnem V, ki ga tvorita spredaj sedeča škof in duhovnik v belem talarju.
V svojih spominih (sam jim je dal naslov Nekaj spominov iz življenja starega meniha) zapiše tudi pripetljaj s terenskega dela ob raziskovanju Pohorja. »Zbiral sem razne vzorce kamnov za poznejše preiskovanje, vsakega zaznamoval, zavil v papir in spravil v nahrbtnik. Pri tem delu pridem neko popoldne ob treh do zadnje osamljene hiše pod vrhom. Truden in lačen, s težkim nahrbtnikom, polnim kamenja, se oddahnem, ko zagledam hišo, ki je imela nad vrati celo gostilniški znak. Prav ta trenutek pride iz hiše žena z motiko na rami ter zaklepa hišo. Prosim jo, naj malo počaka ter mi da vsaj malo kruha in vode. Oblečen sem bil v redovni obleki. »Nimam časa, meni se mudi na njivo,« pravi žena. Ko jo le še prosim in povem, da od zjutraj nisem še nič jedel, se vendar premisli in mi odpre vrata. Ona stopi k štedilniku jaz pa odložim težki nahrbtnik pri mizi. Žena pogleda nahrbtnik in vpraša, kaj pobiram. Mislila je, da zbiram žito ali kaj. Povem ji, da zbiram kamenje. – »Ah, ne šalite se, povejte zares, kaj zbirate?« - »I, kamenje,« pravim. – »Saj nisem več mlada, da bi se iz mene norčevali.« - »Pa poglejte,« ji pravim ter razvežem in ji pokažem nekaj vzorcev kamenja, zavitega v papir. Tedaj me žena pogleda z velikim usmiljenjem, hiti mi pripravljat kosilo in ne govori nič več. Kar na jok ji je šlo. Ni čudno. Ubogemu menihu se je v glavi zmešalo, da pobira namesto žita in jajc navadno kamenje po cesti in ga težko nosi domov. Prav vdano mi je postregla, denarja ni marala in ko sem se zahvalil in poslovil je še od vrat gledala za menoj s solzami v očeh. Ta dogodek je šel po Pohorju kakor spomladanski kašelj po ljudeh. Še sedaj vedo starejši ljudje povedati, kako se je nekemu fratru na zberci zmešalo, da je pobiral kamenje po Pohorju in ga v težkem nahrbtniku nosil domov.«
Nahrbtnik p. Janeza.
Zbirka kamnov (žal v tej škatli kar nekaj kamnov manjka. Večji del zbirke je p. Janez podaril fakulteti in šolam.
V času svoje službe na fakulteti je živel v Ljubljani, večino v samostanu na Viču (rokopis iz zapuščine p. Janeza, hranjen med pismi sožalja ob njegovi smrti, navaja da je na Viču živel od 1936 - 1950). Iz tega časa sta naslednja dva dogodka. »Pravkar sem prišel iz Univere od predavanja iz fizike. Pri kosilu sediva pri mizi skupaj s p. dr. Hugom Brenom, ki je imel to žilico, da je rad koga potegnil, če se je dalo. »Kaj si poslušal zadnjo uro,« me vpraša. Fiziko, mu odgovorim. (Jedli smo pravkar juho.) »No, ker si poslušal fiziko mi povej, koliko konjskih sil je treba, da kdo nese žlico juhe usta.« - No, čakaj, sem si mislil. Pravim mu naj zajame in nese v usta. Ko nese počasi žlico v usta in mene gleda, ga ogledujem kot da precenjujem ta napor in pravim: »Kakor vidim, ni potrebna cela konjska sila, ampak ena oslovska zadostuje.« Nos se mu je povesil in obmolknil je.« P. Janez je v okviru svojega dela na fakulteti skrbel tudi za knjižnico, kjer so si profesorji in inženirji izposojali gradivo. »Med drugim je prišel včasih tudi inženir Endlicher, nestrpen brezverec in hud nasprotnik duhovnikov. Medtem, ko mu pripravljam zaprošeno knjigo, mi govori: »Kako je vendar to, da jaz kot duhovnik študiram prirodoslovje, ko je vendar znano, da si ta dva predmeta nasprotujeta?« Vprašam ga, če je kaj bogoslovja študiral. »Kaj vendar mislite? Tega predmeta se še v gimnaziji nisem hotel učiti,« pravi. Vprašam ga, če je kaj prirodoslovja študiral? »Prav nič, saj veste, jaz sem vendar rudarski inženir.« - »Čudno,« mu pravim, »jaz sem študiral teologijo in prirodoslovje, pa nisem našel nikakega nasprotja med njima. Kako pa najdete vi nasprotje, ko niste študirali ne enega ne druzega, mi je neumljivo«. Obmolknil je, vzel zaprošeno knjigo in se hitro zgubil.«
Po vojni je še nekaj časa ostal na Viču, pozneje pa je bil nastavljen k Novi Štifti (1950 – 1956), od koder je tri leta upravljal župnijo Gora pri Sodražici (1953 – 1956). Prevzel je izdelavo raznih geoloških študij za velike projekte, ki so se takrat gradili po Sloveniji: hidroelektrarne na Dravi (Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Mariborski otok), raziskoval je geološke osnove za gradnjo hidroelektrarn na drugih manjših rekah (npr. na Kamniški Bistrici, Triglavski Bistrici v Vratih, v dolini Jesenice in Belce). S svojimi nasveti je sodeloval pri gradnji hidroelektrarn v Medvodah in Mostah pri Žirovnici. Njegovo delo se je nanašalo tudi na ocene zalog rud in kamna po kamnolomih, sodeloval je pri raziskavah za temeljenje in sanacijo plazovitih področjih, kakor tudi pri gradnji in vzdrževanju cest in železnic. Tako je njegovo znanje vgrajeno v cesti Ljubljana – Kranj in cesti na Golnik. Morda mu je zaradi bližine domačih Dolenjskih Toplic, za katere je zbral številne podatke o razvoju, bilo raziskovanje termalnih vrelcev in slatin pisano na kožo. Sodeloval je pri raziskavah v Laškem, Šmarjeških in Čateških Toplicah, ter na področju Goričkega (Nuskova, Serdice, Sotine). S svojimi nasveti je pomagal tudi pri sanacijah cerkva. Njegovo zadnje strokovno delo je bilo posvečeno cerkvi v Tunjicah (leta 1962).
V času njegovega povojnega bivanja na Viču je bil še bolj kakor drugi pod budnim očesom »ozne«. Iz njihovih rok se je reševal s humorjem. Oznovce je zalotil pri delu. Ravno so preiskovali njegovo sobo, ko se je vrnil domov in jih nahrulil, ker so vse razmetali in pobrali vse zapiske, karte »sploh vsak papir, da je le par črk bilo na njem«. Z gradivom so napolnili dva kovčka. »Ko seže eden od njih v dno kovčka, ga za šalo opozorim, da naj pazi, da ne sproži dveh kanonov v kovčku. Ko je videl, da se norčujem, je opustil nadaljnje preiskovanje. Slutil sem pa, da iščejo najbrž par kart, ki so jih domobranci na begu izročili p. Krizologu. On jih ponudi meni in jaz sem jih par vzel za geološko uporabo. P. Krizolog je bil tedaj zaprt in je verjetno to povedal. Te karte sem imel z drugim papirjem vred na omari. Da odtegnem pozornost od njih, opozorim oznovca, ko so že vse preiskali, nalašč, da imam še nekaj papirja na omari, naj še to preiščejo. Prav zato, ker sem ga opozoril, ni preiskal in našel nevarnih kart. Tako niso našli pretveze, da bi me zaprli.«
Kako dober taktik je bil kaže tudi naslednja pripoved o nadaljnjih pripetljajih z »ozno«. »Že pred prevratom so me imeli komunisti na seznamu, da me spravijo s poti, kakor so pozneje dr. Ehrlicha. Tudi pozneje obešeni dr. Nagode, ki so ga sodili zaradi zvez z inozemstvom, je v preiskavi nekaj mene omenjal, kot da sem enakega mišljenja. Pri ponovnih preiskavah niso našli pri meni nič sumljivega za svoj namen. Končno so mi zaplenili vse geološke spise, zemljevide in zapiske ter jih preiskovali več kot en mesec. Podpisati sem moral, da se mi vse to zapleni. Ker sem po Hinterlechnerjevi smrti vršil vsa geološka dela v Sloveniji, so me že naslednji dan klicali na delo. Klicale so hidrocentrale, rudniki in druga podjetja, pa sem vsem odgovarjal, da ne morem, ker mi je »Ozna« zaplenila ves geološki material, naj gre ona delat. Tako sem jim odgovarjal po telefonu in jih postil, dasi sem ljubil geološko delo. »Ozna« je mesec dni raziskovala moje spise, pa ni našla nič sumljivega. Zaplenjene stvari je ponujala kot dar na štirih mestih, pa jih niso nikjer hoteli sprejeti. Povsod moji sošolci ali učenci, so videli moje podpise in so takoj vedeli pri čem so. Izgovarjali so se, da do rokopisov nimajo pravice, zemljevide pa lahko sami kupijo. Na »Ozno« so od vseh strani pritiskala podjetja, kaj ima proti meni, da me ne pusti delati, ko me oni nujno potrebujejo in jim delo zaostaja. Na vse klice sem geološko delo odklanjal. Končno me pokličejo na Ozno in nek krivonos mlad človek v častniški uniformi se ponovno opravičuje, da se je zgodila pomota, naj oprostim; da mi vračajo vse razen štirih poročil o hidrocentralah, ker se boje, da ne bi prišle sovražnikom v roke. No, prav, pravim, vi ste pokazali, da mi ne zaupate, jaz delam pa samo tam , kjer se mi zaupa. Odslej si iščite koga drugega, ki mu zaupate. Jaz odslej za vas ne bom več delal. Opravičeval se je, da sedaj nikomur ne zaupajo, da je bila pomota in prosi oproščenja. Ponudi mi, da da odnesti z menoj oba kovčka zaplenjenega materiala, pa sem odklonil in odnesel kovčke sam. Še naslednji mesec sem sabotiral geološko delo, vedno z izgovorom, da mi Ozna ne zaupa, samo da sem jo javno kompromitiral.«
P. Janez Žurga, Novomašni križ za p. Primoža Milavca.
Leta 1956 je bil prestavljen v Kamnik, »ker nisem hotel sprejeti predstojništva pri Novi Štifti iz osebnih razlogov«, pravi p. Janez. Iz Kamnika je vršil pastoralno skrb za župnijo Nevlje. Takole zapiše: »V Kamniku so dali mlademu p. Pavlu v oskrbo dve župniji, kar je bilo očitno preveč. Ni zmogel. Da mu breme olajšam, sem sprejel Nevlje v oskrbo, dokler mi ni gripa pokvarila srca.« Ob rednem pastoralnem delu v samostanu, ki je zajemalo predvsem spovedovanje in maševanje, se je posvetil rezbarjenju, kjer mu je bilo v veliko pomoč znanje osvojeno pri študiju anatomije. Znani so predvsem njegovi križi, ki so »razsejani« po Sloveniji in pa vse do Amerike. Nekaj križev je podaril za spomin družinam, ki so po vojni živele v samostanu. Med drugim je izdelal tudi novomašni križ našega pokojnega p. Primoža Milavca. (P. Primož je bil tako rekoč do svoje smrti varuh orodja, ki ga je pri svojem delu uporabljal p. Janez Žurga. P. Primož je orodje v Kamnik pripeljal le kakšen dober teden pred svojo smrtjo s prošnjo, da se ohrani v okviru zapuščine p. Janeza.) V svojem zadnjem kamniškem obdobju je precej časa posvetil tudi zapuščini čudodelnika s Primskovega - Jurija Humarja. V letu njegove smrti je pri Mohorjevi v Celovcu izšla prva izdaja knjige Čudodelnik s Primskovega, ki jo je uredil. Umrl je v samostanu v Kamniku 5.3.1969 okoli 19.30 ure.
PJ - značilni avtorjev podpis vrezan na zadnjo stran križa. Orodje p. Janeza.
Posebno veselje p. Janeza je bilo opazovanje človeka, spremljanje njegovega razvoja, tako na duhovnem, kakor tudi psihičnem, intelektualnem in telesnem področju. Dobro se je zavedal, kako človeka ne določa le ena komponenta. Ravno zaradi tega je znal dobro presojati ljudi in dogodke (primerjaj njegove opravke z »ozno«), se sleherniku približati na njemu primeren način, ga z izbranimi besedami vzpodbujati v njegovem napredovanju in izpopolnjevanju, ali pa se rešiti iz zanke, ki mu jo je nastavil. Zase ni nikoli iskal časti in priznanja, ne v profesionalnem ne v osebnem življenju. Morda tudi zato ostaja skrit, skoraj nepoznan, Slovenija pa še danes prejema koristi od njegovega znanja in sposobnosti znanje uporabiti pri konkretnih nalogah. Naj omenim samo drobec iz samostanske kronike, ki osvetli njegovo zavezanost »majhnosti«. Kronist ob njegovi maši (1960) zapiše naslednje: »Zlata maša p. Janeza je bila na sv. Bonaventura, ko je pri nas celodnevno češčenje. Zlatomašnik je odklonil vsako zunanjo slovesnost. Edino podobice je bil pripravljen dati ljudem v spomin. Na podobice je pritisnil samo datum. … V nedeljo 17. julija je maševal p. Janez v Nevljah kakor vsakokrat ob nedeljah. Na slavolok je bil obešen čez cerkev napis iz pozlačenih, izrezanih črk: ZLATOMAŠNIK BOD' POZDRAVLJEN. Po maši je delil sam zlatomašnik podobice…«
Naslovnica tipkopisnega zvežčiča s spomini p. Janeza.
Tih, »nabit z znanjem«, igrivo preprost, radoživo humoren, odprt, včasih nabrit - tak je bil moj prvi vtis o človeku, ki je pisal spomine, katerih odlomke sem vpletel v tale oris življenja p. Janeza. Iz zapisov veje duh velikega človeka, ki se z lahkoto angela dviga nekoliko nad vrhove dreves, zemlje, skal in vode, ki so mu prijatelji, zavezniki, pripovedovalci večne resnice, njegovi sogovorniki s katerimi v tihoti misli razpravlja o temeljih človeka in sveta, pa tudi o najvzvišenješih izkustvih duhovnega življenja. Frančiškov sin, ki v vsem vidi božjo dobroto, poseg večne Lepote v še tako zanemarljivem delcu kozmosa. Vse to mu omogoča, da lahko svoje življenje živi tukaj in sedaj, da ostaja sredi sveta, ki je Božji in zato ne čuti nobene potrebe po begu iz njega. Proti koncu življenja zapiše: »Vse življenje sem se čutil kot tujec in popotnik. Vse je bilo tako nestalno. Kadar sem ljudem zaupal, sem bil gotovo prevaran. Kljub temu so mi še vedno očitali moj optimizem. Velikih talentov mi Bog v svoji previdnosti ni dal, pač pa marsikako zmožnost, za katero so mi mnogi zavidali. Moje življenje je bilo bogato, ker sem povsod našel vrednote, ki so bile mnogim prikrite, zlasti v naravi. Vse življenje mi je bilo šola, ki me je vzgajala tudi po napakah. Šele sedaj spoznavam, kako me je povsod varoval dobri Bog, me rešil iz mnogih nevarnosti in mi širil spoznavanje življenja. Bodi mu za to večna hvala.«
Album p. Janeza s spominskimi fotografijami
Zares je vzel Frančiškovo naročilo o tem, naj bratje z veliko zavzetostjo in neprestano prebirajo in se poglabljajo v tri knjige, ki so jim vedno na razpolago: knjigo stvarstva (narave), knjigo evangelija in knjigo križa. Zdi se, kakor da bi vse življenje p. Janeza bilo dosledno izpolnjevanje tega priporočila. Iz narave bere o Stvarniku, o katerem pripoveduje vse kar obstaja; o Stvarniku, ki je postal stvar bere v evangeliju, ki ga z življenjem oznanja; taisti Bog je na križu nepreklicno pokazal na reko brezpogojne ljubezni do človeka. Na reko, ki teče iz prebodene strani, v kateri je za vedno odprt dostop k Izviru Življenja in resnični podobi človeka. Križ pripoveduje zgodbo o človeku z njegovimi omejenostmi in napakami vred, takem kot je bil v božji zamisli. Vse svoje življenje in spoznanje vtke v križe, ki jih izdeluje. Tako križ postane tudi zapis o slednjem, življenju, delu, preizkušnjah, dvomih, dognanjih p. Janeza. Križ ne povzema in predstavlja le njegovo lastno zorenje ampak spoznavanje človeka v konkretnosti njegovega vsakdana, križ je meditacija o življenju slehernika. Kot nekakšno oporoko zapiše v spomine: »Ko gledam iz osemdesetega leta nazaj v življenje, se mi zdi kakor turistu vrh gore, da gledam na prehojeno pot in presojam, kje so bila nevarna mesta, od kod je najlepši razgled, kod bi moral hoditi, da bi pot skrajšal, ali da bi bila varnejša in t.d. Pot mojega življenja ni bila lahka. Hodil sem brez tovarišije. Ko sem spoznal po raznih skušnjah nezanesljivost in celo nevarnost tovarišije, sem se je ogibal, ker pridobiti od nje nisem mogel nič, kvečjemu izgubiti. Navezan sem bil sam nase. Ko gledam na preteklo življenje, vidim, da sem napravil več napak, pač zato, ker sem človek. Napačno bi pa bilo sklepati: ko bi teh napak ne bilo, bi se vse življenje drugače obrnilo. Tisti, ki mi je dal življenje, je vnaprej v načrt mojega življenja sprejel tudi bodoče napake, iz katerih se naj pozneje učim in vzgajam. Po moji skušnji je bilo vse v življenju predvideno. Ako bi se življenje še enkrat ponovilo, bi se moralo tako izvršiti, kakor se je že izvršilo. Seveda predpostavljati moramo iste razmere, lastnosti in razum kakor prej. Zavedati se moramo, da smo del ustvarjene božje narave in smo v načrtu že vnaprej določeni, katero vlogo naj prevzamemo. V božjem načrtu so bile vse naše dobre in slabe lastnosti, vsa naša osebnost.«
P. Janez Žurga, Križ v lasti družine Nose iz Vrhpolja, Kamnik. Križ v lasti družine Nose, Korpus.
P. Janez je eden tistih velikih Slovencev, čigar bogat in resničen doprinos k naši sedanjosti in prihodnosti moramo šele začeti raziskovati z različnih vidikov: tako njegov doprinos in mesto na področju geologije, kakor tudi njegov duhovni potencial. Provinca je lahko nadvse ponosna in Bogu hvaležna za dar p. Janeza Žurga.
Besedilo in fotografije: Ignac Navernik
.