Cerkev Sv. Jakoba in frančiškanski samostan

Votivni podobi z motivom mesta Kamnik

V tistem času so meščani Kamnika v strahu pred napadom in ropanjem Turkov iz gotske cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom v mesto prenesli relikvije obeh svetnikov.

Relikviarij sv. Primoža in Felicija na pod glavnim oltarjem

Ob koncu 15. in na začetku 16. stoletja so bili podporniki samostana grofje Turnski, ki so bivali na Starem gradu. Zato so člani družine v prezbiteriju samostanske cerkve tudi našli zadnje počivališče.
V času reformacije je samostan doživljal hude čase. Luteranski meščani in mestni svet mu niso bili več naklonjeni, pa tudi kmečka okolica ni podpirala redovnikov, ki niso znali slovensko. Zato je cesar z listino z dne 16. novembra 1538 samostan razpustil, vanj pa se je zaradi večje varnosti preselila s Šutne fara s šolo in špitalom. Šele leta 1627 je cesar z odločbo samostan spet oživil, vendar ne v sklopu avstrijske, ampak bosansko-hrvaške province.
Ob ponovni naselitvi redovnikov sta bila cerkev in samostan v zelo slabem stanju in zato potrebna večjih popravil. Cerkev so tedaj oskrbeli tudi z novimi oltarji, ki jih je bilo, kot to priča Valvasor, šest.
13. aprila 1695 so začeli po naročilu ljubljanskega mecena Jakoba Schella pl. Schellenburga zidati novo frančiškansko cerkev in ob njej tudi samostan. V novi stavbi je ostal le kakšen del stare cerkve, vidnih ostankov ni. Na starem mestu je ostal le zvonik. Zaradi boljše dostopnosti so spremenili orientiranost cerkve, tako da so prestavili prezbiterij na zahodno stran, vhodno fasado pa obrnili proti trgu, s katerega so do cerkve izpeljali kratko ulico.

Zakonca pl. Schellenburg, dobrotnika samostana in cerkve

Nova cerkev je bila zidana v slogu italijanskega baroka. Dvonadstropna samostanska stavba je zrasla pravokotno na cerkveno ladjo in s svojo višino presegla vse tedanje meščanske hiše. Zidava je bila zaključena že leta 1703, cerkev pa je bila po- svečena šele leta 1730.
 

Nova cerkev v baročnem stilu

Z oltarno opremo so frančiškani posegli ne samo v lepoto svoje cerkve, ampak tudi v sam baročni utrip mesta, njegove soseščine in v redovne cerkve drugod po Slovenskem in na Hrvaškem. V samostanu je namreč v dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja delovala redovna podobarska delavnica.
 

       Tloris cerkve Svetega Jakoba

                                    Glavni oltar: Sveti Jakob                                                  Oltar Svete Barbare                                       Oltar Svetega Frančiška Aciškega                               

                    Oltar Svetega Antona Padovanskega                                    Oltar karmelske Matere Boje                                      Oltar Svetega Valentina                             

       Orgle

Za cerkev in samostan so delali številni znani baročni slikarji, med katerimi pripada pomembno mesto Valentinu Metzingerju, ki je naslikal veliko oltarnih in drugih slik. Ob njem pa je potrebno omeniti zlasti slikarja Antona Cebeja. Ob poznejših poslikavah cerkve so bile slike odstranjene. Zdaj so shranjene v galeriji samostanskega hodnika.
 

Samostanski hodnik z galerijo

                 Sv. Frančišek Asiški                                                  Prociunkulski odpustek

    Sv. Janez Nepomuk -                                                             Sv. Anton   Padovanski -  

»blagoslovljeni zaradi molka«                                         »blagoslovljeni zaradi govora«

Evangelist sv. Matej      Evangelist sv Janez

Mati Zebedejevih sinov pri Jezusu

Dvanajstletni Jezus v templju                                           Emavs                                              Jezus obudi Lazarja         

V samostanu je delovala tudi suknarna, ki je izdelovala habite za celotno provinco. Od leta 1778 dalje pa so imeli v samostanu tudi deško šolo. Prav poučevanje frančiškanov na glavni šoli je v času, ko je Jožef II. razpuščal samostane, ohranilo frančiškanski samostan v Kamniku. Kamničani so za ohranitev samostana prosili tudi zato, ker je po požaru leta 1788 na Šutni pogorel del župnijske cerkve.

Leta 1804 je v severnem predmestju Kamnika izbruhnil požar, ki je dosegel tudi samostan. V njem so pogoreli prostori, kjer je bila šola, zato so jo morali prestaviti. Do leta 1882 so imeli šolo v suknarni, potem pa je bila pre- stavljena v zgradbo na Glavnem trgu. Frančiškansko gimnazijo so razpustili po prvi svetovni vojni.

V tridesetih letih 20. stoletja so se frančiškani odločili za novo poslikavo cerkve. Zaupana je bila Stanetu Cudermanu, ki je začel z delom leta 1937. Poslikal je strop cerkvene ladje (štirje evangelisti, sv. Ciril in Metod), strop prezbiterija (Jakobove sanje) ter stenske poslikave z motivi iz Jezusovega življenja.

Med drugo svetovno vojno je gestapo v kleteh samostana uredil zapore, v samostansko poslopje pa so namestili svoje urade. Leta 1945 so se frančiškani vrnili v Kamnik, samostan pa je v celoti zasedla »ljudska oblast«. Frančiškani so dobili le nekaj sob zase in za knjige, v samostan pa je takratna oblast naselila družine.

Leta 1991 so se izselile zadnje družine in samostan je bil ponovno v celoti vrnjen frančiškanom. Sledila je zahtevna obnova, ki se je zaključila leta 1992. Istočasno je bila obnovljena tudi samostanska knjižnica.

Samostan pred obnovo – zadnje družine so se izselile leta 1991

Samostan po obnovi zopet služi svojemu prvotnemu namenu

Pri frančiškanih se zbirajo skavti, študenti, zakonska in biblična skupina, molitvene skupine, člani Frančiškovega svetnega reda. Frančiškani duhovno oskrbujejo tudi oskrbovance Doma za ostarele v Kamniku ter mekinjske uršulinke.

Samostanska knjižnica p. Donata Valvazorja

Dalmatinova biblija, Megiserjev slovar (1744), Pentatevh - Peteroknjižje, Nevme (12.-13. stoletje), Biblične razlage Nikolaja de Lire (1481), Katalog 1760, Dominicus de Sancto Germiniano (1470)

Kapela Božjega groba

Kapela je delo slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika, ki je v zadnjih letih svojega življenja veli- ko ustvarjal v Kamniku in okolici. Načrte za kapelo je naredil leta 1952, dve leti zatem pa je bila končana. Polna je simbolike, tako je osnovna ideja šotor, na kar nakazuje strop z borduro v obliki šiva, ki je značilen okras tekstilnega tipa. Strop je okrašen s trto, simbolom Kristusa, ki se na sprednjem delu zaključuje z zadnjimi Jezusovimi besedami na križu: DOPOLNJENO. Lučke po stenah predstavljajo zvezde. Tabernakelj je iz enega kosa kamna in predstavlja Kristusov skalni grob, za njim pa je veliko sonce, ki že nakazuje zarjo »tretjega dne« (vstajenja).

Notranjščina kapele Božjega groba – delo slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika

Križani v kapeli Božjega groba

Sveti Jakob

Jakob starejši, imenovan tako za razliko od apostola Jakoba mlajšega, je bil brat apostola in evangelista Janeza. Skupaj s Petrom sta oba brata spadala med najljubše Kristusove učence. Vsi trije so Jezusa spremljali na Oljski gori. Zaradi njunega vihravega temperamenta ju je Jezus imenoval »sinova groma«. Po Jezusovem vnebohodu je Jakob še naprej oznanjal evangelij. Po izročilu je deloval v Jeruzalemu in Samariji. Drugo izročilo pa pripoveduje, da je odšel v Španijo in tam pridigal. Na velikonočni praznik leta 44 ga je dal kralj Agipa I. zapreti in po njegovem ukazu so ga umorili z mečem. Jakob je bil prvi od dvanajstih Kristusovih apostolov, ki je pretrpel mučeniško smrt. V 8. stoletju so v strahu pred Saraceni prenesli Jakobove relikvije s Sinaja v Španijo, kjer so v Galiciji zgradili cerkev njemu na čast. Posvečena je bila 25. julija 816. V 10. stoletju se je razvila znamenita romarska pot Santiago de Compostela, ki je vse do 15. stoletja privabljala več romarjev kot Rim in Jeruzalem. Do znamenitega mesta na severozahodu Španije so vodile številne romarske poti, ob katerih so se kopičile cerkve, samostani, kapele in gostišča za romarje.

Sveti Jakob starejši – kip v glavnem oltarju                                      Sanje očaka Jakoba – poslikani strop prezbiterija      

Vstopni spev na praznik sv. Jakoba (25. 7.)

Frančišek se je rodil na prehodu iz 1181. v 1182. leto v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pice. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni. Zaradi matere in povezanosti s Provanso pa ga je oče začel klicati Francesco (Francozek).

Frančišek je bil radoživ mladostnik, vesel mladenič. Njegov cilj je bil postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia. Enoletno ujetništvo v temnih ječah v Perugii je prineslo v življenje Frančiška veliko spremembo. Spoznal je, da mora biti poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je še okrepilo to njegovo prepričanje. Leta 1205 je napočil odločilni trenutek. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v majhni razpadajoči cerkvici sv. Damjana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!«

Frančišek je vzel ta poziv dobesedno. Prodal je številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damjana. Besni oče Bernardone je zahteval  od  Frančiška,  naj  mu  vrne  denar,  sicer  se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek se je odpovedal dediščini – pred očmi škofa in velike množice ljudi se je slekel do golega in očetu vrnil obleko. To je bilo njegovo slovo od družbe in od prejšnjega načina življenja. Kmalu zatem je Frančišek v majhni cerkvici sv. Marije Angelske pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice, ne torbe, ne čevljev.« Tedaj je Frančišek spoznal, da mu je s tem nakazana pot. »Poverello«, najbolj ubog med ubogimi, se je rodil. Odložil je čevlje, oblekel je rjavo kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje. Frančišku so se pridružili enako misleči tovariši, ki so potem skupaj z njim kot Jezusovi učenci potovali po Umbriji in pridigali.

                                                     Pogled na mesto Assisi                                                           Križani iz cerkve sv. Damijana

Leta 1209 je Frančišek z dvanajstimi sobrati odšel k papežu Inocencu III. v Rim in od njega dobil potrditev Vodila. To je prva odobritev reda manjših bratov (Ordo fratrum minorum – OFM). Dokončno pa je Vodilo 29. novembra 1223 potrdil papež Honorij III. Za Frančiška in njegovo idejo uboštva se je odločalo vedno več ljudi.

Vodilo reda manjših bratov

Da bi odprla dostop do te skupnosti tudi ženskam, je Klara Asiška, zvesta spremljevalka Frančiška, leta 1212 skupaj s Frančiškom ustanovila drugi red, red sester klaris ali red ubogih sester sv. Klare. Ker se je sv. Frančišku želelo priključiti vse več laikov, tudi poročenih, je leta 1221 zanje ustanovil tretji red – Frančiškov svetni red – FSR, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi.

                               Valentin Metzinger: Sv. Francišek in tretji red, 1733, olje                   Sv.. Klara Asiška in »Gospa Uboštvo«                                                             

                                                                         (platno, 266 x 166 cm, Narodna galerija, Ljubljana, prvotni lastnik frančiškanski samostan Kamnik)

Le redke osebnosti so na Cerkev vplivale tako močno kot Frančišek Asiški. Redovni ustanovitelj, ki je izkazoval neskončno ljubezen vsem stvarem, imenoval jih je »moji bratje in sestre«, ki je pridigal živalim in svoja čustva izražal v čudovitih pesmih (Sončna pesem), ta skromni in ponižni mož je spremenil svet.

Zapis na oltarju sv. Frančiška         Vtisnjenje ran sv. Frančišku na gori La Verna

Leta 1226 je Frančišek svojemu nasledniku, bratu Eliju, narekoval oporoko. Iz mesta Assisija so ga potem bratje odnesli v Porciunkulo, tja, kjer se je nekoč vse začelo. V Porciunkuli so ga položili na tla. V noči 3. oktobra 1226 je Frančišek za vedno zatisnil oči. Niti dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika. Dan zatem je papež položil temeljni kamen za baziliko sv. Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove posmrtne ostanke. Bazilika je bila zgrajena v pičlih dveh letih. V tej baziliki danes počivajo njegovi posmrtni ostanki.